Liverpool - Aston Villa (22.3.2009, Anfield Road, Liverpool)

Oba z ženo sva športna navdušenca in navijača. Žena je sicer bolj pristaš Barcelone (ja, vem), malo pa tudi Liverpoola. Nekaj sem k temu pripomogel jaz, verjetno. Oba sva sicer primarno navijača Olimpije, vendar sva si v času njenega »lutanja« po njivah 5., 4. in 3. lige raje ogledala kakšno tekmo drugih evropskih ekip, med drugim tudi tekmi nama ljubih klubov. V Barceloni sva bila leta 2008, leta 2009 pa je prišla 5. obletnica najine poroke in na ženino vprašanje, kam bi šla za obletnico, sem se samo nasmejal. Seveda je takoj vedela, koliko je ura - woohooo, v Liverpool grem (greva)!

To ni bila najina prva izkušnja z Liverpoolom. Gledala sva ga seveda že v Ljubljani (a navijala za zeleno-bele), izlet v Liverpool na povratno tekmo pa nama je takrat klavrno propadel v Trevisu: zaradi domnevno neprimernega obnašanja dela navijačev smo bili namreč vrženi z letala. Na srečo ne med letom.

A pustimo grenke spomine ob strani in se vrnimo v leto 2008. Že takrat sva se namreč odločila za ogled tekme in kmalu (mislim, da že aprila) sem rezerviral hostel, saj sem bil poučen, da je hostel na hitro oz. v zadnjem trenutku v Liverpoolu težko dobiti. Datum sem izbral na pamet, vikend okoli obletnice poroke.

Avgusta se je izkazalo, da sva imela srečo, saj so rdeči tisti vikend igrali doma. Pri tuhtanju, kako do kart, je levji delež prispeval prijatelj (Loko z našega foruma) z idejo, koga uporabiti kot “vezo”. “Veza” (ne bom povedal, kdo to je, da mu ne pregori telefon, pa tudi zato, ker se s prejšnjim poslom ne ukvarja več in zatorej ni več “veza”) se je izkazala za zadetek v polno. Poleg tega, da mi je lahko priskrbel karti za točno tisti vikend (sicer mi je priskrbel samo kontakt osebe iz Liverpoolovega marketinga, s katerim sem se vse podrobnosti dogovoril), me je v Liverpoolu čakalo še večje presenečenje v zvezi s tem. To pa vam razkrijem malo kasneje. Letalo je tiste čase letelo iz Trevisa neposredno v Liverpool in tako sva čas od 20. 3. do 23. 3. 2009 preživela v Liverpoolu.

Z ogledom mesta vam ne bi utrujal, saj si lahko o mestu in zgodovini preberete tudi kje drugje. Tako ali tako pa sva šla na otok gledati tekmo ljubega mi kluba. Kot je bilo preko “veze” dogovorjeno, so me karte čakale v hostlu. In tu je sledilo tisto veliko presenečenje: karti sta bili za Kop Grandstand! Kar nisem mogel verjeti. 

V nedeljo nam je nasproti stala Aston Villa z velikim “predoberza LFC” Garethom Barryjem na čelu (A je sploh igral? Nisem ga opazil). Njihovi navijači so pred tekmo peli You’ll never walk again.

Res je, naši niso hodili, leteli so po igrišču. Sama tekma je minila čisto prehitro, kot je to v navadi pri dogodkih, ki jih komaj čakaš. Zapomnil sem si jo pa po parih stvareh: pel sem YNWA (življenjske sanje), videl sem takrat verjetno najmočnejšo ekipo na svetu (bilo je v tednu po demontaži Reala na Anfieldu s 4:0 ter Uniteda z 1:4 v njihovem teatru), Liverpool je zmagal s kar 5:0, Pepe je podal čez celo igrišče Rieri za evrogol, hattrick Stevena, bil sem na Kopu in nihče se mi ni v hlačnico »poscal«. Malo mi je bilo hudo, ker igralec s številko 9 ni dal gola, saj je bil on takrat pri nas car, pa nič za to. Pet komadov je pet komadov!

Naslednji dan pred odhodom domov sva šla še na Stadium Tour, si ogledala LFC muzej in hitro je bilo najinega izleta konec. Nekaj časa je kazalo, da se bova lahko hvalila naokrog, da sva gledala Liverpool v sezoni, ko so postali po dolgem času zopet prvaki, a se žal ni izšlo. Prijatelj Loko pa mi je za dobrodošlico nazaj pripravil posnetek tekme na DVD-ju.

Nič, pet let je minilo od takrat, letos imava deseto obletnico poroke, a raje ne greva gor na tekmo. Mogoče pa bodo/bomo tako letos le prvaki …

_R9_ (Igor)