REPORTAŽA, URŠKA PRISTOVNIK: LIVERPOOL-MANCHESTER CITY

Mesto z dobrih pol milijona prebivalcev, ki leži ob reki Mersey slovi kot tradicionalno angleško industrijsko delavsko mesto z izjemno glasbeno in nogometno zgodovino; to je namreč dom legendarnih The Beatles in svetovnega nogometnega velikana Liverpool FC in kot je nekoč dejal legendarni trener Redsov Bill Shankly, to je tudi dom Liverpoolovih rezerv, igralcev Evertona ;)

Moj ati je bivši nogometaš, po duši totalni športni tip, pri katerem se skorajda ne najde športa, ki ga ni igral v mladosti. Že odkar se spomni mu srce bije za Liverpool FC in tako je bil to povod, da sem tudi jaz začela spremljati Redse, čeprav ti klub izbere srce. Vse se je začelo, ko sem še kot otrok začela ob vikendih z atijem spremljati nogomet po televiziji in velika zasluga, da sem vzljubila Liverpool gre Anfieldovi slavni atmosferi in vrednotah, ki jih goji klub in pa duu Stevenu Gerrardu in Fernandu Torresu, ki sta bila takrat naravnost fantastična.

Že nekaj let sem imela v glavi idejo, da bi si z atijem ogledala tekmo najinega ljubljenega kluba Liverpoola na slovitem Anfieldu. Največji problem, ki se tukaj pojavi je kako priti do vstopnic, saj je Liverpool eden izmed tistih klubov, ki ima ogromno število navijačev po celem svetu, naval na vstopnice za tekme pa je posledično ogromen. Torej kako priti do vstopnic? Najlažja in najzanesljiva pot do teh želenih vstopnic se mi je zdela ta, da se včlanim v Klub navijačev Liverpool FC Slovenia, kupim uradni membership in upam na najboljše. Rečeno storjeno, po nekaj tednih tišine sem prejela mail, da sta 2 vstopnici za tekmo z Manchester Cityem (!) moji, če ju vzamem. Po manjši drami doma, ker ati ni hotel iti, saj ga je zelo motil datum 31.12.2016, ker ne bi mogla biti družina skupaj za Silvestrovo je po prepričevanju ostalih družinskih članov naposled le privolil. YEEEEEEEEES! NA ANFIELD GREVA!!!!

Sledilo je dvomesečno pripravljanje in organizacija potovanja, nakup letalskih kart, rezervacija hotela, nakup vstopnic za ostale znamenitosti v mestu, načrti za dnevni red,... 30.12.2016, najin dan odhoda se je hitro bližal in ko je končno prišel sem bila tako navdušena, da dan pred odhodom nisem spala čisto nič.

Dan 1

Ob pol treh zjutraj sva krenila proti Benetkam, kjer sva imela ob 8:35 let iz letališča Marco Polo v meni ne preveč ljubi Manchester. Vožnja z letalom je bila izjemna, saj smo se peljali nad Alpami, ki so bile zaradi sončnega vremena naravnost čudovite, sledila je vožnja čez celino, nato čez Rokavski preliv, kjer pa so se že pojavili oblaki in tako smo vedeli, da smo definitivno že zelo blizu pristanka. Za atija je bila to prva vožnja z letalom in moram ga pohvaliti, bil je izredno miren in odličen sopotnik. Po pristanku sva imela z letališča vlak proti Liverpoolu, kjer sva enkrat na postaji Manchester Piccadilly tudi prestopila, nato pa sva imela direktno linijo do Liverpool Lime Street Station. Ko sva bila v Manchestru sva z vlaka od daleč videla še Cityev Etihad, ki je bil kot ponavadi prazen, zelo od blizu pa sva videla tudi osovražen Old Trafford.

images/IMG_3505.JPG

Ko stopiš skozi vrata postaje in zagledaš St. George's Hall z napihnjenim Shrekom na strehi (Dreamworks je imel razstavo svojih junakov) in se zaveš, da si resnično tukaj v svojem sanjskem mestu ni besede, ki bi opisala občutke, ki so me prevzemali. Ni pa tudi občutkov, ki bi jih opisala, kako čudno je, ko se vsedeš na avtobus in se voziš po levi, nekajkrat mi je zastal dih, saj sem imela občutek, da se bomo zaleteli. Tik pred najinim hotelom Snooze, ki to sicer ni bil, to je bolj "guest room" sva izstopila iz avtobusa in ugotovila, da so vrata zakljenjena, zato sva morala poklicati na številko, ki je bila zgoraj napisana. Oglasila se mi je zelo prijazna gospa, ki naju je vodila do zadnjih vrat, kjer sem vtipkala kodo za vrata, da sva lahko prišla do najine sobe št. 4 v prvem nadstropju. Soba je bile zelo prijetna, z veliko posteljo, ki se je kasneje izkazala, da se fajn spi na njej, kopalnico in pa razgledom na Picton Road, kjer sva bivala. Nato sva se takoj odpravila proti Liverpool One, to je sklop trgovin, ki so v centru mesta, skozi njih pa vodijo najrazličnejše ulice. Prva postaja je bila uradna trgovina Liverpool FC, kjer bi verjetno, če bi imela dosti več denarja pokupila celo trgovino. Ati si je kupil hlačke, jaz kapo in pulover, nakupila pa sva še nekaj stvari za domov. Naj dodam, da sva se držala nazaj, ker ponuja uradna trgovine čudovite stvari za navijače. Med nakupovanjem sva oba začutila izjemen glavobol, za katerega nisva bila prepričana ali je posledica nenaspanosti ali pa lakote, ker sva nazadnje jedla ob 7:30 zjutraj, vmes sva pojedla le en Bounty in spila Coca-Colo. Jest sva šla v Nando's, kjer sva se najprej obrnila zaradi ogromne gneče pred restavracijo, pa sva se potem zaradi premočne lakote vrnila nazaj, mizo za 2 pa sva dobila v manj kot 5. minutah. Ati si je zaželel pečene perutničke z krompirjem, jaz pa sem si naročila Butterfly burger s krompirjem. Bilo je izvrstno. Sledila je vožnja z avtobusom nazaj v Snooze, kjer sva na smrt utrujena zaspala kot ubita.

Dan 2 ali DAN D

31.12.2016 bo za vedno v mojem in atijevem srcu imel posebno mesto, na ta dan sva prvič obiskala najin predragi Anfield in videla najine junake igrati v živo.
Po okusnem zajtrku sva se nekaj čez deveto odpravila proti Albert Docku, kjer se nahaja muzej The Beatles Story. Če si v Liverpoolu je obisk tega muzeja obvezen, saj so Beatli Liverpoolu in celemu svetu s svojo glasbo dali ogromno. Najin ogled je trajal dobri dve uri, vmes pa sva imela občutek, kot da sva se vrnila v 60. leta, ko so bili Fab 4 na vrhuncu. Vedno sem vedela, da so John, Ringo, Paul in George legende, ampak tale muzej pa mi jih je veliko bolj približal. Po končanem ogledu te stopnice iz muzeja vodijo še v trgovino Fab 4, kjer seveda še vsak nekaj kupi za spomin.
Ta muzej ima še drugi del na Pier Head, to je lokacija ob reki Mersey, kjer stojijo še veličastne The Three Graces (to so tri znamenite stavbe mesta Liverpool, na Royal Liver Building se nahaja tudi ptič Liver Bird, ki je simbol mesta) in pa tudi muzej mesta Liverpool; Museum of Liverpool. Ta drugi del muzeja je predstavljal bolj to, kako so Beatli odprli pot ostalim Britanskim glasbenikom v Ameriko in svet, razstavljena pa je bila še zanimiva galerija fotografij iz zasebnega življenja angleškega modela, ki je bila prva žena tako George Harrisonu in Ericu Claptonu. Na teh fotografijah so Georga Harrison, Erica Clapton, Ronniea Wood,...Po ogledu sva se še slikala zraven kipcev Beatlov, ki so tam zraven muzeja na Pier Head in nato sva odšla do zelo znane ulice Matthew Street, kjer je cel kup pubov, med njimi pa tudi legendarni Cavern Club, kjer so nastopila sama znana imena; The Beatles, The Who, Queen, Elton John, The Rolling Stones, Black Sabbath... Sledilo je kosilo v Turtle Bay ter vožnja z avtobusom do hotela, kjer sva odložila vrečke, poklicala sem Taxi in odpravila sva se proti Anfieldu. Taxist je bil še eden izmed Scouserjev (to so Liverpoolčani, izraz izhaja iz tega, da se njihov naglas imenuje Scouse accent), ki je bil zelo prijazen in nasmejan, sicer je bil fan Evertona, ampak zelo prijeten možakar.

Ko prispeš pred trdnjavo Anfield se ti ustavi srce. Spoštovanje, ki ga objekt zbuja v človeku je neverjetno. Saj še danes ne verjamem, da sva bila tam. Pred stadionom sem kupila še šal, za katerega sem izrecno hotela, da je na njem nekaj v zvezi z Jürgenom Kloppom (na mojem šalu piše Heavy Metal Football J ), ker mi je človek pač legenda. Sprehodila sva se po parkirišču zraven stadiona oziroma to je tam kjer so Shankley Gates. Prvič v življenju sem videla Rolls Roycea, Bentleya, parkirane pa so bile še mrcine kot so Audi, Marcedes, Porsche. Nekje tam vmes pa je bila Opelova Insignia, za katero sem bila prepričana, da je Jürgenova in kasneje se je izkazalo, da sem imela prav. J Malo smešno sicer zgleda Insignia med vsemi temi mrcinami , ampak se pa Jürgenu smeji, ker dobi za to, da jo vozi mastne denarce. Z atijem sva še malo stala tam, ko se je pripeljal srebrni Porsche, v njem pa je bil voznik, ki je bil na las podoben Philippu Coutinho, Liverpoolovi desetici. No, ta voznik dejansko je bil Phil Coutinho. Nimaš kaj, naš Little Magician je zelo urejen mož, vsak las je stal na svojem mestu. Mimo naju je v spremstvu varnostnikov odšel do vhoda na Anfield, kjer sva z razdalje 15 metrov videla še glavo visokoraslega Joëla Matipa, malo kasneje pa se je mimo naju sprehodil tudi Joe Gomez. Občutki so izjemni, ko vidiš svoje idole tako od blizu.
Stadion sva obhodila, se vmes še slikala pri legendarnem Shankleyevem spomeniku in nato sva vstopila na znamenito Anfieldovo tribuno The Kop.

images/IMG_3577.JPG

Mislim, da atijeve besede, da me še nikoli ni videl tako čustvene povedo vse o tem, koliko mi pomeni to, da sem končno stala tam na Anfieldu in da sem videla svoje junake igrati z The Kopa. Potočila sem tudi kakšno solzico, bila sem čisto ganjena, prav tako pa je bil ganjen moj ati, čeprav tega ni pokazal na takšen način kot sem jaz. Nekaj časa sploh nisva odšla do svojih sedišč, ker sva morala pofotkati stadion. Zelo me je navdušil novi Main Stand, ki je zelo impresivna tribuna.
You'll never walk alone. Mislim, da ni lepšega trenutka v življenju, če si navijač Liverpoola, kot pa to da lahko na Anfieldu zapoješ YNWA. Neverjetno. Tega ni mogoče opisati z besedami. Solzne oči pri tem delu tekme so zagotovljene.
Tekma sama je bila pestra in pa živčna...predvsem živčna, ker so naši z golom Ginija Wijnalduma povedli zelo hitro in so na koncu s tem minimalnim rezultatom tudi zmagali. Vzdušje skozi tekmo je bilo fenomenalno, na Kopu smo ves čas peli slavne in znane navijaške pesmi, na koncu se mi je le zdelo, da smo You'll never walk alone začeli peti malo prehitro, ker če poznaš Liverpool veš, da tekme ni konec dokler ne zapiska sodnik; Redsi so namreč prave cvetke, ko pride do kompliciranja življenja sebi in navijačev. Na srečo se je vse odvilo srečno in slavili smo z 1:0. Veselje je bilo nepopisno, zmaga pa zaslužena, saj so bili Redsi konkretnejši in boljši nasprotnik. Zmagala je tradicija nad denarjem. Čudovito.
Po tekmi sma še malo sedela na tribuni, ker vprašanje kdaj bova zopet lahko občutila to fenomenalno vzdušje, po katerem slavi Anfield. Ko sva zapuščala tribuno sem se spomnila, da se še nisva poklonila 96. žrtvam, ki so leta 1989 izgubila življenja v tragediji Hillsborough. Na spomeniku, kjer so vkovana imena žrtev, so zraven tudi številke, ki povedo koliko so bile žrtve takrat stare. Grozno, saj so bili to večinoma mladi ljudje, med njimi tudi najmlajši 10-letni Jon Paul Gilholey, bratranec legendarnega Stevena Gerrarda. JFT96
Že ko sva pred tekmo stala pri Shankley Gates sem se slučajno spomnila, da je tam vedno gruča navijačev, saj po tekmi nogometaši delijo avtograme, ko odhajajo iz stadiona do svojih avtomobilov. Ne morete si predstavljati kako sem bila vesela, ko sem dobila podpise od Ragnarja Klavana, Divocka Origija (Divock spada v sveto trojico Lovren, Henderson, Origi, ki so moji najljubši igralci J), Jamesa Milnerja, strelca edinega gola Ginija Wijnalduma in pa Sadia Maneja. Najbolj vesela pa sem bila avtograma enega in edinega, pa precej visokega Jürgena Kloppa. Karizma in aura, ki jo oddaja ta mož je neverjetna, že od daleč se čuti njegova pozitivna energija, ki je marsikaj spremenila od oktobra 2015, ko je prevzel Liverpool (še danes se vsak dan zahvalim za tisti dan, ko je podisal pogodbo z Liverpoolom). Nekega Kitajca zraven mene je skoraj pobralo, ko je dobil njegov podpis, jaz pa sem samo stala tam in ga gledala, čisto nepremično, ker drugega niti nisem bila v tistem trenutku sposobna. Tam mimo ograje so sicer šli tudi Nathaniel Clyne, Dejan Lovren, Željko Buvač, Roberto Firmino. Zadnji je prizorišče zapustil Jürgen, kateremu so se ljudje dobesedno klanjali na cesti, zopet pa je "The Normal One" poskrbel, da je odšel v stilu; pozdravil je nas navijače z trobljenjem.J Sej pravim, legenda je tale naš Kloppo.

images/IMG_3652.JPG
Novo leto sva dočakala na ulici Matthew Street v pubu Sgt Peppers, kjer je za odlično glasbo poskrbel trio na bobnih, kitari in basu. Takoj po polnoči sva se odpeljala z tipičnim angleškim taxijem Black Cap nazaj do hotela, saj sva se zaradi naporne poti domov , ki naju je čakala še isti dan hotela naspati.

Dan 3

Ob 11h sva zapustila Snooze, se napotila proti Lime Street Station od koder sva šla proti Manchestrskem letališču, od tod pa nazaj v Benetke in iz Benetk nazaj v Slovensko Bistrico.

To potovanje sva z atijem dojemala zelo čustveno, saj Liverpool FC ni le klub, ampak je način življenja. Verjetno kdo, ki tega ne razume misli, da sva malo zmešana, ampak Liverpool je del mojega in atijevega vsakdana in izkustiti tisto fantastično vzdušje na Anfieldu je nekar neprecenljivega, kar ti ostane za vedno in ljubezen do kluba le še poglobi. Nisem pa bila impresionirana le nad stadionom, presenetila me je tudi lepota mesta, predvsem pa prijaznost domačinov. V treh dneh sva srečala same prijazne Scouserje, ki so se vedno trudili, da bi nama pomagali, bili so zelo klepetavi, a nikakor vsiljivi. Zato sem na tablo, kjer gosti napišejo svoje vtise napisala BOSS THA; to je Scouserska fraza, ki pomeni, da je nekaj zelo, zelo super in to mesto, ljudje si resnično zaslužijo ta naziv.. Mislim, da tako kot je rekel ati se bova kmalu vrnila, a naslednjič upava, da gremo vsi štirje; sestra, jaz, mami in ati.

Očarana nad mestom in ljudmi, še posebej pa prevzeta od karizmatičnega Anfielda in nogometa bova z atijem te trenutke v sebi nosila za vse večne čase.

In ne pozabite....You'll never walk alone!

images/001.jpg

Razmišljanje: After Arsenal, There is Hope

Kratko razmišljanje navijača Petrič Jaka. Članek je v angleščini, upamo da to ne bo predstavljalo težave:

All this talk of “it's all over”, “top 4 is unachievable now”, dreams in tatters and so forth. I don't buy it.

Continue Reading