HILLSBOROUGH - YNWA from Slovenian supporters: 96 will never be forgotten!

15. aprila 1989 se je na polfinalni tekmi FA pokala med Liverpoolom in Nottingham Forestom zgodila največja športna tragedija na Otoku, ki je otoški nogomet spremenila za vedno. Mnogi menijo, da je na ta dan del nogometa tudi umrl. V Liverpoolu nogomet na ta dan nima nikakršne prioritete in ga najbrž nikoli ne bo imel. Danes je čas, da se spomnimo na 96 navijačev, ki so odšli na tekmo, a se z nje niso nikoli več vrnili. 

To bi morala biti sijajna tekma. Vreme je bilo prekrasno, navijači obeh klubov so uživali na soncu in se veselo pripravljali na tekmo. Organizator je, kljub temu da je v Sheffield pripotovalo bistveno več Liverpoolčanov, največjo tribuno na stadionu namenil navijačem Nottinghama. Zaradi gneče na avtocesti jih je ogromno prišlo veliko kasneje kot so pričakovali, kar je presenetilo tudi tamkajšnjo policijo, ki na nenaden naval navijačev ni bila pripravljena. 

Ker se je začetek tekme nezadržno bližal, je mnogo navijačev že vstopilo na štadion - spodnja tribuna Leppings Lane, ki je bila razdeljena na 4 "kletke" in je bila namenjena Liverpoolovim navijačem, pa je bila takoj za golom praktično že polna. V sredinsko "kletko" je vodil velik tunel, medtem ko sta bili stranski kletki, katerih vhod je bil slabo viden oziroma neoznačen, napol prazni. 

Tik pred začetkom tekme je pri tribuni Leppings Lane prišlo do kaosa, ko so navijači s kartami, ki so zamujali zaradi gneče na avtocesti, obstali pred stadionom. Gneča je bila vse večja, tako da je glavni nadzornik, policist David Duckenfield, ukazal odpreti velika izhodna vrata, da bi olajšal zadevo. Več kot 2000 navijačev rdečih je nato krenilo skozi glavni tunel, ki je vodil k sredinski kletki, ne vedoč, da sta obe že nabito polni. Prišlo je do strašnega pritiska, zaradi katerega se je ogromno navijačev znašlo v življenjski nevarnosti. Niso se mogli premakniti, vse težje so dihali, tisti, ki pa so uspeli preplezati ograjo, so naleteli na jezne policiste, ki so jih, misleč, da gre za huligane, takoj potisnili nazaj. Na zgornji tribuni so navijači videli, kaj se dogaja, in nemudoma začeli dvigovati nesrečnike k sebi, da bi s tem vsaj malce ublažili pritisk. A za mnoge je bilo takrat že prepozno. 

Tekma se je medtem začela in veliko jih verjame, da se je takrat zgodil čudež, če ne že srečno naključje, ko je Peter Beardsley zadel prečko … mnogi so prepričani, da bi bilo žrtev še veliko več, če bi žoga končala v mreži. 

Po več kot desetih minutah, ko se je nekaj navijačev uprlo policiji in stopilo na nogometno zelenico, so tudi možje v modrem doumeli, da ne gre za huliganstvo, ampak da se dogaja nekaj zelo resnega. Odprli so sprednja vrata in na zelenico se je vsul plaz Liverpoolovih navijačev, ki so se, v večini hlastajoč za zrakom, najprej zgrudili na tla, nato pa so se hitro pobrali in začeli pomagati ostalim. Začeli so trgati oglasne deske, ki so jih uporabljali kot nosila, mnogi so pričeli z oživljanjem in nekatere s tem tudi rešili. Toda 96 navijačev se nikoli več ni vrnilo domov. 

To je bil najtemnejši dogodek v mestu Liverpool. Liverpoolovi in Evertonovi navijači so stopili skupaj in skupaj žalovali za umrlimi, oba stadiona (Goodison Park in Anfield) pa so povezali z verigo, sestavljeno iz šalov obeh ekip. 

Toda v času, ko so prebivalci Liverpoola potrebovali ogromno sočutja, je tračarski tabloid The Sun objavil številko, v kateri je Liverpoolove navijače iz tistega usodnega dne označil za huligane in jih obtožil, da so žrtve okradli in po njih urinirali ter policistom preprečili oživljanje. Naslov članka je bil – Resnica (The Truth). Liverpoolovi navijači in pravzaprav celotno mesto Liverpoola je bilo zgroženo, tako da še danes, 25 let po tragediji, bojkotirajo tabloid, ki na Merseysidu najbrž ne bo nikoli več uspešen. 

Mnogi nogometni klubi po svetu so z navijači Liverpoola sočustvovali. Eden takšnih je bil tudi italijanski Milan, ki je na tekmi po tragediji za minuto ustavil igro, milanski navijači pa so medtem prepevali pesem You'll never walk alone

Še bolj so se izkazali navijači Celtica, ki so Liverpoolovim navijačem pri prebolevanju te tragedije znatno pomagali in se še dandanes pridružijo protestom zoper tabloid The Sun ter skupaj z navijači rdečih iščejo pravico in zadoščenje. 

Pravico in zadoščenje? Zakaj?! Po tragediji je namreč sledilo sojenje zoper policijo iz Yorkshira in odgovornega Davida Duckenfielda, ki je ukazal odpreti glavna izhodna vrata pred tribuno Leppings Lane, skozi katera je v prepolni centralno kletko prišlo še dodatnih 2000 navijačev. Celo Lord Justice Taylor, zelo spoštovana oseba v Britaniji, je ugotovil, da so za tragedijo odgovorni policisti, ki so v ključnem trenutku zatajili in navijačev niso usmerili v stranske kletke, ki so bile skoraj prazne. 

Sojenje se je vleklo in vleklo, porota pa je na koncu odločila, da policisti niso odgovorni za 96 ugaslih življenj, temveč da je šlo zgolj za nesrečne okoliščine. 

Najmlajša žrtev te tragedije, komaj 10-letni John-Paul Gilhooley, je bil bratranec aktualnega kapetana Liverpoola in po mnenju mnogih najboljšega vezista na svetu, Stevena Gerrarda. Gerrard je v svoji avtobiografiji zapisal, da vsako tekmo odigra za John-Paula in se tudi vsakič, ko zapelje mimo spomenika v spomin 96 žrtev na Anfieldu, pokriža. O tragediji je pred kratkim povedal: 

"I was really, really shocked and deeply saddened to have seen the scenes live and hearing the news over the radio and on TV. I was completely and utterly shocked whilst wondering if there was anyone we knew really close at the game. And then going to bed that night, lying there praying and keeping your fingers crossed that it didn't get any worse to what we had already heard. Unfortunately for myself and my family we got the dreaded knock the next morning to say a member of our family had been tragically killed.

It was a difficult time to know that one of your cousins had been at the game and been tragically crushed. Seeing the reactions of his mum, dad and family helped me drive on to become the player I have developed into today."

 

Tudi mati Philipa Steela, 15-letnega dečka, se še vedno ni sprijaznila s smrtjo svojega sina. Pred kratkim mu je napisala pismo: 

Philip, 

We watched you walk away on that lovely sunny day, not a care in the world, chatting happily with your brother. So excited because you had tickets to watch your beloved LFC in the semi-final. 

A wave of your hand, a smile and you were gone. How could we have known that would be your last smile to us? 

You brought so much sunshine into our lives and if I close my eyes and sit quietly, I can still see your lovely smile and hear your laughter. 

In our hearts every minute of every day. Rest in peace and God bless, precious son. 

Your very proud mum, Dolores.

 

Žena umrlega Arthurja Horrocksa, starega 41 let, je prav tako napisala pismo: 

Dear Arthur,

Where do I start? 20 lonely years have passed since I last saw you and not a day goes past that I don't miss you. So much has happened in that time; your two gorgeous boys are now men of 27 and 29, and you would be so proud of them. Although I made a huge mess of my life for a while, and feel I let everyone down, I hope you can forgive me.

I have some great friends who have been there for me through thick and thin - I just wish you could meet them. Anyway struggling to write any more. It is so painful. I know I dont show my feelings easily and haven't been to any of the Memorial Services or got involved with the families but I am a private person and keep my feelings to myself. Wish I could see you just one more time and tell you how much I loved you. Until we meet again.

Your Loving Wife Sue x x x 

 

Takšnih pisem je ogromno in jih tudi lahko preberete na uradni spletni strani nogometnega kluba Liverpool (liverpoolfc.tv). 

Septembra 2012 pa je neodvisna komisija vendarle razkrila uradne dokumente javnih služb, ki so razkrile malomarnost policije, ki tako nosi največjo odgovornost za tragedijo. Ovržena je bila tudi zgodba, ki za tragedijo krivi navijače.

Od tragedije je minilo 25 let, večina družin umrlih pa se še vedno ni sprijaznila s smrtjo svojih najbližjih. Še vedno iščejo pravico in zadoščenje in jo tudi bodo ... Dokler ne bodo odgovorni za tragedijo plačali za neverjetne spodrsljaje, ki so si jih tistega dne privoščili.